Pasji športi

Naslov sporočila: Pasji športi Ned Jul 17, 2016 10:57 pm

Kaj je agility?
http://www.agility-slo.com/o-agilityu
Agility je rekreacija in zabava, tekmovanje in druženje. Agility je idealna aktivnost za človeka in psa, je veselje do gibanja in tesnega stika s psom.
Pasji športi Agility_border_03w

Agility je lahko hkrati rekreacija in zabava, pa tudi tekmovanje in druženje.
Agility je idealna aktivnost za človeka in psa, je veselje do gibanja in tesnega stika s psom. Športnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir in z različnimi slišnimi ter vidnimi ukazi usmerja – vodi psa tako, da kar najbolj natančno in hitro premaguje ovire. Agility je lahko hkrati rekreacija in zabava, pa tudi tekmovanje in druženje. Zato ni naključje, da se z agilityjem ukvarja vse več ljubiteljev, tako pri nas kot po svetu. Glavni namen udejstvovanja kinologov športnikov, ki so lani sodelovali v anketi o športnorekreativnih vidikih agilityja pri nas, je športna rekreacija. Najpogostejši motivi za ukvarjanje z agilityjem pa so uživanje, sprostitev ter ukvarjanje s psom.

Kdo lahko sodeluje?

Agility je ena redkih kinoloških športnih disciplin, v kateri lahko sodelujejo vsi psi, tako rodovniški s častmi in zaslužnimi predniki vseh pasem, kot psi ki so produkt ulične ljubezni. Na tekmovanjih v agilityju pri nas in v večini evropskih držav lahko sodelujejo vodniki s psi vseh pasem z rodovnikom, ki ga priznava FCI, in so starejši od 15 oziroma 18 mesecev. Vseh uradnih tekmovanj, razen kvalifikacij za svetovno prvenstvo v agilityju, se lahko povsem enakopravno udeležujejo tudi psi brez rodovnika.
Pri starosti vodnikov ni omejitev. Najmlajši udeleženci so vodniki, ki so komaj začeli hoditi v šolo, med veterani pa so tudi taki, ki so že krepko zakorakali v sedemdeseta leta. Vodnik mora biti član kluba – društva, ki je včlanjeno v Kinološko zvezo Slovenije oziroma v nacionalno organizacijo, članico mednarodne kinološke zveze FCI. Pričakuje se, da se tekmovalci primerno športno obnašajo in da so primerno oblečeni.

Katera kategorija je za mojega psa?

Na vseh uradnih tekmovanjih v Sloveniji se tekmuje v treh velikostnih kategorijah: S (small) za pse s plečno višino manjšo od 35 cm, M (medium) za pse s plečno višino 35 cm ali več, vendar manj kot 43 cm in L (large) za pse s plečno višino 43 cm ali več. Pes lahko nastopa samo v eni kategoriji. Plečna višina psov, ki nastopajo v kategorijah S in M, se na prvi tekmi, na kateri pes nastopa, zabeleži v njegovi delovni knjižici. Plečno višino psa uradno izmeri pooblaščen sodnik za ocenjevanje zunanjosti psov ali agilityja, ki podpiše vpis v delovno knjižico.

Kdaj začeti z agilityjem?

S pravimi treningi agilitya načeloma začnemo, ko je pes odrasel, najpogosteje pri starosti okrog 12 mesecev. Pred treningi pa se svetujemo vaje, s katerimi utrjujemo poslušnost, željo po igri in vodljivost. Za natančnejše informacije se obrnite na najbližje kinološko društvo, kjer se ukvarjajo z agilityem. Seznam najdete tukaj.

Kje se lahko naučim agilityja?

Naslov sporočila: Re: Pasji športi Ned Jul 17, 2016 10:58 pm

Sprehodi

Prva dejavnost, ki se nam porodi ob izbiri gibanja za psa in lastnika, je sprehod. Vse pasme potrebujejo vsaj en sprehod na dan, da se razgibajo, pospešijo prebavo, utrdijo mišice in preprečijo prekomerno težo. Pravzaprav iz enakih razlogov gibanje potrebujemo tudi ljudje, zato lahko lastniki psov to potrebo združijo skupaj s pasjo. Štirinožnega prijatelja skoraj nič ne razveseli bolj kot pogled na lastnika, ki si obuva čevlje in pripravlja povodec za sprehod.

Izbor terena za sprehod je odvisen od vremena, vaše želje po dolžini in pripravljenosti psa. Najlažje se je ob vsakem vremenu sprehajati po urejenih in osvetljenih pločnikih, kjer si ne umažemo čevljev in se ne utrudimo preveč, vendar je treba paziti na občutljivost pasjih blazinic. Pasje tačke so zelo občutljive na sol, ki se pojavlja na cestah pozimi, in tudi na previsoko temperaturo asfalta ob poletnih dneh. Če je vaš pes navajen na sprehode po travi in gozdu, je zanj asfalt lahko zelo groba podlaga. Vsekakor tudi ob tako običajnem sprehodu pozornost ni odveč, tačkam pa dodatna nega tudi ne bo škodila: po sprehodu mu splaknite blazinice s čisto vodo. Če je vaš pes zelo občutljiv na posip in nimate možnosti sprehoda po gozdu, mu lahko kupite ščitnike za tačke, ki so kot copatki in ščitijo občutljive blazinice. V tem primeru bodite potrpežljivi z navajanjem nanje – pes kar naenkrat izgubi odličen otip tal in se mora prilagoditi na zmanjšano občutljivost. Obstajajo tudi mazila, ki ščitijo kožo in jo pomagajo obnavljati, če se na copatke nikakor ne more navaditi.

Če niste preveč navdušeni nad športnimi dejavnostmi in si raje privoščite umirjen sprehod s kosmatincem, so za vas primernejši nekateri manjši psi. Francoski buldog je pasma, ki se rada sprehaja, še rajši pa skupaj z vami poležava v udobnem naslanjaču in se crklja. Tudi pekinez bo zadovoljen z manjšimi sprehodi, veliko dejavnosti pa ne potrebujejo tudi mopsi, kitajski goli psi, shih-tzuji, čivave. Prav tako so s sprehodom na dan zadovoljni chow chowi, ki ne marajo pretirane dejavnosti, pa tudi bernardinci se postavijo na stran zmerne dejavnosti.

Pohodništvo

Kdor si lahko vzame več časa za sprehajanje psa in želi dan aktivneje izkoristiti, se lahko z njim odpravi v hribe. Vendar pozor! Čeprav so psi vedno polni energije in tekajo vsepovprek, še ne pomeni, da že prvi dan zmorejo naporne pohode v hrib. Kakor tudi vi ne morete takoj, ko se odločite, priti na vrh dvatisočaka, tudi marsikateri pes ne more, če ni navajen na daljše vzpone. Psa navajajte postopno, za začetek si izberite manjši vzpon, nato pa se počasi povzpnite na višje gore. Ne pozabite na vodo zanj in upoštevajte tudi njegove želje po počitku, saj veste, da ima vsak svoj tempo. Če ste lastnik lovskega psa ali kakšnega terierja, bodite previdni, saj ga nagon lahko hitro odnese na drugo stran hriba za opaženo živaljo. Nagoni za lov so tudi gensko pogojeni. Če so bili starši psa lovski psi, bo imel tudi mladič večji nagon in nasprotno. Skrbi za pobeg se lahko izognete s tem, da psa pripnete. Tudi, če je vaš pes ubogljiv in se prosto sprehaja ob poti, ga imejte vedno na očeh in ga pridržite pri sebi, kadar se srečujete z drugimi lastniki kosmatincev. Nikoli namreč ne morete zagotovo vedeti, kakšen odnos se bo vzpostavil med njima – niso vsi psi navdušeni nad prijateljskim ovohavanjem, zato ne pozabite: tudi če poznate svojega štirinožca in mu popolnoma zaupate, ne poznate psov drugih pohodnikov, zato se konfliktom najlažje izognete na ta način, da jih zadržite na varni razdalji.

Hoja v hribe je tako kot sprehodi primerna za vse pse, je pa priporočljivo, da se pred napornejšimi turami pozanimate o poteku poti. Kakšne manj gibčne pasme imajo lahko težave na raznih prelazih ali pa se bojijo prestopiti brvi. Manjši in močnejši psi, še posebej brahiocefalične pasme (tiste, s sploščenim smrčkom), kot na primer buldogi ali mopsi, se po navadi tudi hitreje utrudijo. Prilagodite torej izbrano pot in tempo glede na kondicijo in lastnosti svojega psa.

Tek

Pridni tekači se pogosto znajdejo v dilemi, ali vzeti psa s seboj teči ali ne. Mogoče ste enkrat poskusili, pa vam je bil pes prej v oviro kot v družbo. Tako kot za druge navade tudi za tek z vami potrebuje urjenje. Treba ga je naučiti ubogljivosti, da ne zaostaja predaleč, ne skače drugim tekačem pod noge in ne vleče. Očitno pse na tek lahko odlično navadimo, saj je tek s psom dobil prav svoje ime: canicross. Zanj obstaja posebni pašček, katerega prvi konec si privežete okoli pasu, drugega pa kot oprsnico nataknete psu. Vmes je raztegljiva in ne predolga vrv, ki omogoča, da se vi in pes gibljeta po svoje ter ne ovirata drug drugega, vseeno pa se ne moreta preveč oddaljiti. Lahko pa nastane težava, če pes vleče ali zaostaja. Veliki in težki psi premorejo veliko več moči, zato ne bi zaupala občutku, da boste psa lahko zadržali, ker je na vas privezan. Prav nasprotno, mišičasti rotvajler vas bo, če ga ne boste »na kratko« držali na vrvici, potegnil za sabo, kar se lahko konča z grdim padcem. Med tekom se naše telo potopi v ponavljajoče se gibanje, zato se ne more dovolj hitro odzvati na nenaden poteg. Zato je pomembno, da psa naučite teči poleg vas in mu ne pustite, da se med tekom poganja za mački ob poti ali drugimi motečimi dejavniki. Kako? Kot vsako urjenje pri psu to dosežemo z vajo in priboljški. Ne pozabite psa pohvaliti, kadar pridno teče ob vas; tako bo sčasoma razumel, da je »priden«, kadar vam sledi in bo poskušal biti »še bolj priden«.

Za sotekače se bodo z veseljem javili vsi večji psi, zlati prinašalci in labradorci zelo radi tečejo, prav nepremagljivi v teku na dolge proge pa so hrti. Za lastnike huskyjev, greyhoundov in terierjev je tek tudi odlično sredstvo, da jih utrudite, saj se v njihovih telesih skrivajo ogromne zaloge energije. Takšni psi so utrujeni tudi bolj pridni in bolj dovzetni za učenje, saj jih ne moti višek energije in želja po skakanju naokoli. Tudi raznovrstni ovčarji in dalmatinci se ne bodo pritoževali nad kakšno Nočno desetko.

Tek na smučeh

Tek na smučeh, kjer nas vleče pes, se imenuje skijoring. Zagotovo se niste uspeli izogniti vsako zimo predvajanemu filmu Snežni psi, kjer floridski zobozdravnik podeduje vlečne pse in se poskuša naučiti vleke s pasjo vprego. Huskyji in aljaški malamuti so odlični vlečni psi. Znani so po tem, da imajo zelo veliko kondicije, zato ni potrebe po skrbi, da se psi ob vlečenju mučijo. Pravzaprav imajo toliko kondicije, da je dodatna obremenitev kvečjemu priporočljiva, da utrudijo svoje mišice. Pasja vprega pa je za druge pasme bolj ali manj neprimerna. Ni nujno, da imate sani in osem huskyjev, podobno kot pri navadnem teku se lahko tudi na smučkah privežete na psa in tečete. Če pes vleče, je lažje za vas, vendar bodo takšni psi težje tekli z vami poleti, saj pri navadnem teku ne smejo vleči. Če pa pes tudi na smučkah pridno teče poleg, pa morate paziti, da ga ne poškodujete s smučmi. V prvi vrsti morate biti sami stabilni na smučkah, šele nato vključite psa.

Kolesarjenje

Kolesarjenje s psom ali bikejoring je šport, ki si ga lahko privoščijo samo lastniki vzdržljivih in zelo ubogljivih psov. Najpomembnejše pravilo, poleg ubogljivosti psa, je, da pes narekuje tempo. Nikakor psa ne vlecite za sabo! Najboljša izbira bi bili hrti, ki se hitro naveličajo ponavljajoče se dejavnosti in jim nekaj novega na urniku prinese neizmerno veselje. Prav tako so odlični tekači. Več težav boste imeli z dalmatinci, terierji, rotvajlerji in drugimi pasmami, ki so svojeglave in stečejo za vsem, kar jim pride v vidno polje. Čeprav vsi našteti obožujejo tek, moramo biti trdno prepričani v njihovo ubogljivost in disciplino, da jih pripnemo na kolo. Vlečenje psa se pri tem športu lahko konča z največ poškodbami, še posebej, če se vozite po cesti.

Ko smo ravno pri cesti, je treba omeniti, da morate psa imeti vedno na notranji strani. Še bolje je, če si izberete bolj odročne ceste ali pa gozdne in makadamske poti, kjer ni prometa. Če imate možnost, da pes teče ob kolesu, ne da je pripet, pa jo kar izkoristite – svoboden tek ob lastniku je vedno najboljši in najmanj obremenjujoč za oba. Ne pozabite tudi na kakšne odsevne plaščke.

Rolanje

Obstaja tudi rollerjoring ali rolanje s psom. Tek mnogim ljudem ne diši, če imate težave s koleni, pa je tudi zelo boleč. Rolanje je odlično nadomestilo, saj naša kolena pri tem gibanju veliko manj trpijo kot pri teku. Ni razloga, da ne bi vzeli s seboj na rolanje tudi svojega mahajočega repka. Kot pri vseh že opisanih športih pustite, da pes izbira hitrost, zato ga ne vlecite. S treningom in vztrajnostjo vama bo šlo vsakič lažje, hitreje in dlje. Verjemite, počasi se daleč pride.

Plavanje

Težko bi našli psa, ki ne mara plavanja. Ob vročih poletnih dneh se bo vsak kužek z največjim veseljem ulegel v lužo po poletnem deževju, po možnosti to stori zlati prinašalec, ki po blatnih kopelih ni več tako zlat. Zakaj ne bi strasti psov do vode združili z vašo dejavnostjo? V bazene sicer psov ni dovoljeno voziti, pa tudi fluorirana voda ni najprimernejša zanje, zato se odpravite do kakšnega jezera ali obale, kjer dovolijo kopanje tudi kosmatincem in skupaj zaplavajta. Med plavanjem mu lahko mečete žogico, ki vam jo prinese nazaj. Upoštevajte pravila vsake plaže in bodite uvidevni do drugih ljudi, ki se kopajo v bližini. Nekateri se ne želijo kopati v bližini psov, zato se držite plaž, ki so namenjene posebej za živali. Pozorni bodite tudi na primeren dostop v vodo. Labradorci, zlati prinašalci in ovčarji obožujejo vodo. V njihovo korist jim je tudi gosta poddlaka, ki vodi ne pusti do kože, zato lahko uživajo tudi v hladnih vodah. Veliki oboževalci vode so tudi pudlji.

Morda pa imate psa, ki se vode boji. Če ga vseeno želite vzeti s seboj na kopanje, spet upoštevajte zlato pravilo: postopnost. Pojdite v vodo in čofotajte, uživajte, pokažite svojemu psu, kako se lahko zabava v vodi. Poskusite ga pripraviti, da gre po žogico v plitvo vodo in da vam sledi v globljo, kjer se lahko opre na vas. Nikakor ga ne vrzite v vodo, če sam noče vanjo, s tem boste strah samo povečali.

Igre z žogo, frizbijem in agility

Agility je precej razširjena dejavnost, kjer vodite svojega psa čez poligon in postavljene ovire ter ga pri tem usmerjate in učite premagovanja teh. Ni tako intenzivna vadba kot tek, bosta pa oba po njej prav tako zadovoljno legla k počitku. Primerna je za vse pasme in tudi od vas ne zahteva, da ste v odlični formi. Pri njej se s kužkom zabavata, učita in še gibata. Lahko se včlanite v katero od več kinoloških društev pri nas, ki imajo te poligone postavljene in na voljo za uporabo.

Vsi psi imajo radi vašo pozornost. Žoganje in metanje frizbija so družinske igre, pri katerih so lahko vključeni tako pes kot otroci. Ni le igra, je tudi učenje pravilnega obnašanja, zato tudi pri žoganju ne smete pozabiti določiti nekih mej. Morda preprečite skakanje psa po ljudeh, ki imajo v rokah žogo, lahko ga naučite, da počaka, da je žoga namenjena njemu. Ne omejujte se pri učenju psa, ta bo užival in se pridno učil ob vsaki dejavnosti, če boste le dovolj vztrajni.

Vaš kužek vas torej ne veže le na sprehode. Na voljo imate zelo veliko dejavnosti, ki jih lahko počnete z njim in morda vas prav prijetno preseneti s svojo pripravljenostjo za trening z vami. Ne obupajte ob prvem neuspehu, dajte kužku čas, pri tem pa ne pozabite na postopnost in primernost dejavnosti zanj.

Katja Fink

Objavljeno v šestnajsti številki revije Kužek

Naslov sporočila: Re: Pasji športi Ned Jul 17, 2016 10:59 pm

Vlečni psi in pasje vprege

By Matjaž Ovsenek
29 October, 2012
Comments Offon Vlečni psi in pasje vprege

Pasji športi Dsc8813-800x600.jpg-nggid0230-ngg0dyn-280x200x100-00f0w011c010r110f110r010t010

Tako kot človek, tudi pes v teku uživa. In to predvsem vlečni psi, ki imajo veliko željo po teku. Šport, ki omogoča skupno udejstvovanje psa in človeka je tekmovanje vlečnih psov, oziroma pasjih vpreg. Nudi prekrasne zimske užitke in veliko zadovoljstva v odnosu med psom in človekom.

Tekmovanja ponavadi potekajo dva ali tri dni. Prvi dan se starta po štartni listi v posameznih kategorijah, drugi dan pa po vrstnem redu, po rezultatih prvega dne – najboljši starta prvi.

Ker so razlike v hitrosti in moči psov velike, ločimo tekmovanja čistokrvnih polarnih psov (svetovna organizacija FISTC) in odprta tekmovanja (organizacija ESDRA), kjer lahko tekmujejo vse pasme.

Med čistokrvne polarne pasme vlečnih psov spadajo: sibirski husky, aljaški malamut, samojed in grenlandski pes.

Kategorije na zimskih tekmah so skijoring, in vlečne sani. Poletne različice kategorij so canicross (tek s psom), bikejoring (kolesarjenje s psom) in cart (vozički), ki jih vlečejo psi

– V skijoringu tekmujeta človek na tekaških smučeh (poletna različica je tek in kolo) in pes. Povezana sta z elastično vrvjo. Tu pride do izraza sodelovanje med psom in človekom, saj se morata zelo dopolnjevati. Tekač/kolesar psu pomaga in ga med tekom razbremenjuje. Dober je tim, kadar je elastična vrv ves čas napeta. V tej kategoriji tekmujejo skupaj moški in ženske.

– Pri vlečnih saneh (poleti vozički) so psi vpeti pred sani. Ponavadi tekmovalec stoji ali čepi na saneh, pomaga z eno nogo porivati sani/voziček ali pa teče za sanmi/vozičkom in jih poriva in s tem pomaga vpregi. Kategorije so: D1 in D2 (dva psa), C1 in C2 (štirje psi), B1 in B2 (6 psov), A (8 psov), O (9 psov minimalno). Številka 1 pomeni sibirski husky, številka 2 pa samojed, aljaški malamut in grenlandski pes.

Zimske tekme v sprintu so dolge od 12 – 16km, tekme na srednjih razdaljah od 25 – 45km in na dolgih razdaljah nad 45 km. Tekme na srednjih in dolgih razdaljah so ponavadi večdnevne.

Vsak pes ima na sebi primerno oprsnico, ki mu pomaga, da lahko vleče s celim telesom. Pri vodenju psa se uporabljajo mednarodna povelja, »go« za začetek teka na startu, »gee« (dži) za desno, »haw« (ho) za levo in »voou« ali »stop« za zaustavljanje. Med tekmo ali treningom je potrebno psa pozitivno vzpodbujati. Vsak vodnik (musher) bo svojega psa za dobro opravljeno nalogo zelo pohvalil in nagradil s priboljškom.

Poleti tekaške smuči in sani zamenjamo za tekaške copate in kolo in tekmujemo tudi v »canicrossu« ali »bikejoringu«. Poletne tekme v sprintu so dolge od 5 km – 12 km, srednje razdalje pa do 16km..

Treningi psa potekajo celo leto. Ko je vreme toplo, treniramo zgodaj zjutraj, zaradi nižjih temperatur. Pazljivi moramo biti na pravilno hidracijo psa. Veliko pozornosti je potrebno posvetiti kondicijski pripravi, predvsem aerobni vzdržljivosti.

Ovsenek Matjaž

Škofja Loka

Naslov sporočila: Re: Pasji športi Ned Jul 17, 2016 10:59 pm

CANICROSS

Pasji športi Barbara2-e1357818520596-249x300

Beseda canicross ima korenine v Evropi. Cross pomeni premikati se skozi pokrajino, canis pa pomeni pes. Torej, premikanje skozi deželo s psom.

Canicross je šport, kjer tečemo ali hodimo s psom in uporabljamo podobno opremo kot pri skijoringu. Canicross ni samo hoja s psom. Prav tako tek s psom na navadnem povodcu ni canicross. Pri canicrossu pes vleče tekača podobno kot pri skijoringu. Tekač ima proste roke, saj je pes z elastično vlečno vrvico pripet na pas.

Pri canicrossu ni potrebe, da pes teče pred tekačem. Lahko teče tudi za njim, pod pogojem, da ga tekač ne vleče. Pri tem športu sta v timu samo en pes in tekač. Več psov bi pomenilo preveliko moč, ki jo je težje nadzorovati, saj je potovalna hitrost odvisna od zmogljivosti tekača. Psi lahko tečejo 20 km/h cel dan, za človeka pa je to kar velika hitrost, ki je ne moremo tako dolgo ohranjati. Vlečni psi na svetovnih prvenstvih dosegajo tudi do 35 km/h, kar pa je zelo hiter tempo teka. Stari musherji imajo rek ; hiter si tako, kot je hiter najpočasnejši pes. To pa pri canicrossu pomeni hitrost človeka. Canicross uči psa, da zna vleči pri manjši hitrosti, saj se mora prilagoditi človeku.

Canicross se je razvil iz skijoringa. Predstavlja vrsto treninga izven sezone, ko ni več snežne odeje.

PSI

Pri canicrossu lahko sodelujejo vsi psi, ki radi tečejo. Velikost ni pomembna, je pa bonus za tekača, saj velik pes, ki vleče, olajša delu tekaču in mu poveča hitrost teka. Na tekmovanjih so zelo pogoste polarne pasme (Sibirski husky, Malamut, Samojed), Nemški kratkodlaki ptičarji in mešanci, vzgojeni za vleko in tek. Odlično se obnesejo tudi Labradorci, Zlati prinašalci, Pittbull terierji, Bull terierji in lovski psi.

Vir: Diplomsko delo Lončarevič Tina, PREDSTAVITEV ŠPORTOV Z VLEČNIMI PSI

Naslov sporočila: Re: Pasji športi Ned Jul 17, 2016 11:00 pm

[size=30]Predstavitev športa: pasji frizbi[/size]

V Psi
Objavljeno 1.7.2015
Pasji frizbi (poznan tudi kot dogfrisbee) je sorazmerno mlad šport, saj se je pojavil šele v sredini 70-ih let prejšnega stoletja v ZDA, v Evropi pa še kasneje. Je disciplina, ki spodbuja sodelovanje vodnika in psa, fizièno aktivnost ter kreativnost prikazovanja posameznih elementov.
V Slovenijo je pasji frizbi prišel razmeroma pozno. Kljub nekaterim prejšnjim poskusom lahko za prelomno štejemo leto 2007, ko je ta zanimiv šport k nam pripeljala Jean McCollister. Leta 2008 je bil organiziran prvi seminar v pasjem frizbiju, ki so ga vodili češki inštruktorji, istega leta pa je bila organizirana tudi prva slovenska tekma v pasjem frizbiju.
Leta 2009 se je pasji frizbi v Sloveniji dokončno zasidral, saj je bilo ustanovljeno prvo vseslovensko Športno društvo Flipsi, ki se je trudilo (in se še vedno) po celotni Sloveniji promovirati pasji frizbi in ga približati tako že izurjenim kinologom kot tudi vsakemu, ki bi ga ta šport zanimal.
Pasji frizbi je šport za vsakogar, ki ga zanima metanje frizbija in ima psa. Kakšen pes je primeren za frizbi (preberite si še:Kako najti popolnega psa za pasji frizbi in Miti o pasjem frizbiju)? Odgovor je preprost: pes, s katerim si delite stanovanje, dvorišèe, sprehode, ki ga imate neizmerno radi in ki bi za vas storil vse. Vsak je primeren za frizbi, da je le v primerni frizièni kondiciji in ima vsaj malo plenskega nagona (frizbi psu pomeni plen, ki ga lovi in pri tem uživa). Seveda ni vsak pes rojen za svetovnega prvaka, vendar lahko vsak uživa v frizbiju. Vodnik pa je tisti, ki oceni, do kakšne mere je igra s frizbijem varna za psa. Vedno imamo v mislih varen pristop, saj bomo le tako lahko oboji dolgo uživali v tej športni disciplini.
Pasji športi Psi%20frizbi

Pasji frizbi v osnovi ločimo na dve veji, na prosti slog (freestyle), kjer vodnik in pes ob glasbeni spremljavi v 90-ih do 120-ih sekundah prikažeta svojo prosto točko in z njo poskusita navdušiti sodnike, ki ocenjujejo izvedbo posameznih elementov, prehode med elementi, izvedbo s strani vodnika in psa. Prosti slog zahteva veliko vaje, kreativnosti in znanja. Zelo pomembna je vez in zaupanje med vodnikom in psom.
V letošnjem letu ŠD Flipsi organizira mednarodni pokal 4Nations Cup v prostem slogu, v katerem sodelujejo organizatorji iz Italije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije, ki bodo v vsaki državi organizirali tekmovanje v prostem slogu. V Sloveniji bo potekal finale, in sicer 22. avgusta v Dobrovcah pri Mariboru.
Druga veja pasjega frizbija je metanje v daljino (minidistance, toss & fetch …). Tukaj obstaja več poddisciplin, vendar so si vse do neke mere podobne. Vodnik in pes morata z enim frizbijem v omejenem času (60 do 90 sekund) nabrati čim več ujetih frizbijev. Celotno igralno polje je razdeljeno v cone, vsaka se točkuje z določenim številom točk.
Bolj je cona oddaljena, več točk je vredna. Da pa je bolj zanimivo, ima disciplina kar nekaj poddisciplin (time trial, bull’s eye, dogdartbee …), o katerih bomo pisali kdaj kasneje. Primerna je tudi za začetnike, da le znajo varno vreči frizbi in imajo psa, ki ga lovljenje frizbija zanima in ga vrne vodniku. Večina rekreativnih igralcev, ki se udeleži kakšnega enodnevnega seminarja ali tečaja, ima dovolj znanja, da se udeleži tekmovanja v tej disciplini.
Tudi v opisanih disciplinah ŠD Flipsi letos že tretje leto organizira Flipsi pokal, ki poteka na petih prizoriščih (10. 5. Novo mesto, 14. 6. Slovenska Bistrica, 28. 6. Zagreb, HR, 23. 8. Dobrovce, 27. 9. Duplica pri Kamniku). Informacije o obeh pokalih, ostalih tekmovanjih ter tečajih in seminarjih najdete na spletni strani ŠD Flipsi: www.flipsi.net.
Zapisal: Aleš Horvat (za revijo AKTIVNO PO PASJE, številka 3 – junij – julij, 2015)

Aleš Horvat , odličen tekmovalec, ki ima s pasjim frizbijem veliko izkušenj, pravi:
»S pasjim frizbijem sem se prvič srečal leta 2008 na seminarju v Mariboru, leto kasneje pa sva se z labradorko Maxi tudi prvič preizkusila na tekmi. Oba je frizbi tako prevzel, da se od njega nisva več mogla ločiti. Udeležila sva se tekem v Italiji, Avstriji, Nemèiji, pa tudi na Češkem, Hrvaškem, Madžarskem … ter bila na seminarjih pri nekaterih svetovno znanih igralcih pasjega frizbija. Leta 2011 se nama je pridružila še border collie Jo. Na seminarju v Zagrebu sem nato spoznal sedaj že mojo ženo, prav tako veliko navdušenko nad pasjim frizbijem, in danes skupaj s še ne enoletnim sinom Patrickom in štirimi psi obiskujemo tekme doma in v tujini.«
http://www.aro.si/predstavitev-sporta-pasji-frizbi/

» Splošno o pasji prehrani