Spoštovani!
Sem se odločila odpreti novo temo na forumu in sicer na temo plašnost.
Sama sicer (še) nimam švicarja, kot veste pa imam "samojedko" ( v narekovajih saj ni rodovniška). Se mi pa zdi, da se tudi lastniki švicarjev srečujejo s tem problemom.
Ko smo šli po psičko je bila stara le 4 tedne. Prodajalci so nam jo dali prehitro. Po zakonu kaznivo in verjetno se zaradi tega zdaj čutijo posledice, ki jih s psičko sproti izboljšujeva.
Že od malega... Bala se je vsega: vrečk, nenavadnih zvokov, črnih psov, večjih psov, množice ljudi, "čudnih" ljudi, nenavadnih gibov, ljudi na strehi, ki so popravljali blok, in vsega kar se je dalo bati. Zato je bilo življenje z njo strašno težko in stresno.
V tisti paniki se je želela strgati s povodca, se je slinila, lajala, skušala pobegnit. Strgala se mi je in iz ovratnice in iz oprsnice.
Nekega dne, po nasvetu vzrediteljice Dragice Šuštar ( psarna Pečnikova-Evrazijci) pa sem jo začela voziti na najrazličnejše kraje in jo izpostavljati " čudnim stvarem".
Kupila sem ji
polzatezno ovratnico:
In pričela z vajo. Peš sva hodili v mesto, postopoma seveda. Sprva do babice v mesto, kjer še ni toliko ljudi, vendar jih je vseeno kar nekaj, in veliko vozil torej prometa nasploh. Šli sva v center mesta Maribor. Potem pa sva hodili ob Dravi.
Včasih je imela kskšen izpad panike. Vendar se nisem predala.
Nato, ko sva se tega vsega navadili. Nek dan sem jo spet pelala v center mesta. Bilo je polno ljudi. Turistov, ki so slikali mesto in z vodičem vred je bilo polno.
Vendar Nala sploh ni reagirala!!
Takrat sem vedela, da mi je uspelo!
Včasih sem jo morala držati pri cestah, da ni ušla, tako težko je bilo delo z njo. NIKOLI nisem vedela, kdaj bo ušla oz. se strgala. Bala se je VSEGA.
Sprehodi so bili prava MUKA.
No kasneje. Greva midve naprej po mestu. Jo slikam brez problema:
Potem pa sva šli lepo ob Dravi:
Bila je skoraj da popolnoma sproščena
Tu in tam je "čudno" pogledala, drugače pa super. In sva šli na nekdanjo
misijo nemogoče. Šli sva na tržnico, kjer je polno ljudi. Res OGROMNO. Od branjovk, do ljudi, ki samo kopujejo zelenjavo/sadje, potem psi so bili prisotni. Prav tako promet.
Na moje največje presenečenje je bila Nala VESELA ljudi
Tu in tam je (od veselja) zalajala ( sem jo utišala) drugače pa je bila res super pridna.
Navadila sem jo sem si rekla, uspelo mi je! Po parih letih vzgoje in treninga, ki sem ga sama izvajala mi je uspelo! Bila sem presrečna!
Zdaj sva že večkrat šli na trg, včasih ko se spomnim. Bila je vsa penasta na tržnici. Lajala, kot, da se ji je zmešalo. In želela pobegniti.
Zdaj pa sva dosegli tudi to, da sva šli na avtobus in je celo na avtobusu mirno sedela poleg mene
Nato pa lepo v mesto in peš na trg.
Res. Po vseh teh letih dela, truda sem strašno vesela!
Navaditi sem jo morala na pse, na čudne zvoke, na gradbenike, na ljudi...
Edina stvar, ki mi je ŠE ni uspelo izboljšati je ta njen večen strah pred padali. To sem se pa res trudila več let... Pa mi š ni uspelo, vendar ne bom obupala!
Zadnjič smo šli pod Pohorje. Strašno je grmelo. Bala se je kot zmešana. Želela se je strgati.
Uporabila sem povodec, par močnih potegov, besedica " poleg", pohvala ob mirovanju in popravek od dretju in vlečenju. Kaj naj rečem? Kljub ogromnemu sstrahu. Začela je hoditi poleg, brez potegov, BREZ zaostajanja.
Spet sem bila izredno ponosna nanjo in na mojo mirno odliočno energijo. Kajti psi točno čutijo kakšno energijo oddaja človek. Če se bo človek bal, bo pod stresom se bo tako vedel tudi pes.
No, potem pa NOV ŠOK. Šli smo n gostilno. Nalaje sedela poleg mene. Naenkrat zabliska. Nato pa " BUM!!!" pokne kot še nikoli. Strela je nekje streščila.
VSI ljudje so se prestrašili, vključno z mano. Nato pogledam psa, psa, ki se je VEDNO bala pokov, petard, ki je vedno zagnala paniko, ki je vedno ušla. Pogledam jo: NIČ. Sedela je pole mene, ni niti mrdnila. Sicer malo se je tresla, pa vendar ni delala bedarij.
Nato sem se vstala. " Poleg" ji rečem. Ne morem verjet. Avto je bil poleg, pa ni sploh pomislila da bi ušla in me odvlekla k našemu avtu. Hodila je lepo poleg mene. USPELO MI JE!!!
Ne morem vam povedati te sreče! Sreče, ko ti uspe vse za kar si včasih mislil da NIKOLI ne bo!
So stvari, ki jih še zdaj izbolšujeva. Pa vendar verjamem v naju...
To sem delila z vami. Da boste vedeli, da NIKOLI ni prrpozno"! Psička je stara 5 let! In jo še zdaj prevzgajam! Tako, da res ne obupati!
Lep pozdrav.