Število prispevkov : 184 Join date : 02/04/2013 Kraj : Maribor
Naslov sporočila: Moj svet živali Ned Dec 07, 2014 5:21 am
Moje ime je Anja in kot ste verjetno že opazili se moje življenje vrti okrog živali. V mnogih pogledih me živali izpolnjujejo. Z živalmi sem preprosto to kar sem, brez obsojanj iz njihove strani. Sprejmejo me preprosto takšno kot sem. In jaz sprejemam njih, saj so resnično čudovita bitja! In brez njih bi bil svet pust in temačen. V prostem času se (kolikor je to zaenkrat mogoče) ukvarjam s prevzgojo psov ( tudi na domu) in fotografiranjem.
Prav tako pa ne bi bilo motivacije, ki mi jo dajejo že z njihovem obstojem. Ne morem si predstavljati življenja, ki bi potekalo brez živali. Živali so vedno bile in vedno bodo del mojega življenja. Z mojo prvo psičko se mi je odprl svet kinologije, pri enajstih letih. Takrat sem resnično spoznala kakšna odgovornost je imeti psa. Tveganja, žrtvovanje prostega časa. Včasih tudi pride do tega, da moraš izpustiti kakšen sprehod s kolegi, sprehod po mestu s fantom, ali pa zgrešiš kakšno zabavo. Vse to je vključeno v življenje s psom. Pa vendar je neverjetno kaj vse te živali naučijo! Dajejo ti brezpogojno zvestobo in prijateljstvo, ki ga marsikateri človek ni zmožen!
Naučijo te ogromno o življenju, vrednotah in prijateljstu. One so bitja, ki te ne bodo obsojala, so bitja v katerih ogromno ljudi najde podporo, ki je ne najdejo pri ljudeh.
Z mojo psičko Nalo sem se naučila vse o vzgoji psa, vzreji, nakupu, prehrani... Preprosto o vsem kar je potrebno vedeti o psih. Zasluga gre seveda k njej.
Začetki s takšno pasmo kot je samojed niso lahki. Sploh kadar si star 11 let in dobiš psa, ki ni najbolj primeren za začetnike. Bili so vzponi in padci, tveganja, solze... Na koncu je bil ves trud poplačan. Zdaj imam lepo vzgojeno psičko in odlično spremljevalko, ki mi lepša dneve. Doma imam tudi Nelly, mojo mačko brez katere si prav tako ne morem predstavljati življenja. Ni lepšega občutka kot žival, ki ti brezpogojno zaupa, tudi v najtežjih trenutkih, ki jih je doživljala pred in po operaciji sečil. Pri veterinarju je s svojo mirnostjo in s tem ko se je stisnila meni v naročje dokazala zaupanje, ki ga tako cenim. Po operaciji sem bila jaz edina izmed družinskih članov, ki jih je pogledala. Vseh ostalih se je izogibala. To mi pove prav vse,
Ped kratkim sem dobila še mešančka med Shih Tzujem Ricky-ja. Moje življenje pa ne bi bilo perfektno če ne bi spoznala tudi mojega fanta. Mojo sorodno dušo, je prav tako "pasji" tip ( obožuje pse). Doma ima psa Bucota, Skupaj sva doživela ogromno lepih in tudi grenkih trenutkov, pa vendar je najina ljubezen nezlomljiva,
Vesela sem, da imam tudi prijatelje, ki me razumejo in imajo enako strast kot jaz - živali. Seveda saj smo vendar biotehniška šola - smer veterinarski tehnik. ( moja dolgoletna želja, ki se mi je uresničila prav s fantovo podporo).
Živali nas naučijo ceniti življenje in uživati v vsakem trenutku. One ne živijo za preteklost. Prav tako ne za prihodnost. So preprosto tukaj. V tem trenutku in dan sprejmejo takšen kot je, brez strahu pred prihodnostjo, skrbi pred preteklostjo. Naučijo te življenje zajeti s polno žlico.
Nala
SAMO PES?
Klečim na kolenih. Veter mi mrši lase, mrzle dežne kaplje pa spirajo bolečino iz mojih oči. V daljavi kjer se nahajam, brez mestnega vrveža, brez ušesa parajočih zvokov, brez nerazumevajočih ljudi, brez nepotrebnih opazk in žalitev, sem tukaj, v temi, na sredini travnika, klečim na hribu in jočem. A nisem sama.
ONA je tam, sedi zraven mene in mi daje občutek, da skozi vsa ta leta nisem bila nikoli sama, tudi ko sem že mislila, da so mi vsi obrnili hrbet, se je prikazala za menoj in storila to, kar stori zvest prijatelj. Na svoj pasji način mi je brisala solze z oči.
Kljub temu, da ni mogla nikoli spregovoriti, se je potrudila, pokazala kanček empatije in mi položila glavo v naročje ali mi dala njeno veliko belo šapo.
So ljudje, ki niso bili nikoli sposobni videti bolečine v mojih očeh, solz, ki so izžarevale bolečino tega sveta, solz razočaranja in velikokrat zlomljenega srca. Ona je bila pa tista, ki me ni nikoli obsojala, bila me je vesela ko me ni bil nobeden, moj prihod domov je vedno nakazala s čakanjem pred vrati in z mahajočim repom v pozdrav. Ona je psica, a seveda ni le to. Ona je bitje, ki je sposobno tolikšne mere ljubezni, ki je ni sposoben vsakdo. Pravijo » Saj je samo pes« NE! Zame je veliko več kot le »pes« ona je moja prijateljica v težkih trenutkih, v vsej bolečini, sreči, najlepših trenutkih mojega življenja, skozi vsa leta se me ni nikoli sramovala, ali me imela kaj manj rada, tudi ko sem jo »prizadela«, s svojimi vzgojnimi napakami, tudi ko je skoraj vsak dan poslušala moje prepiranje z nekdanjim fantom, ko sem jokala cele noči…
Šla sem k njej in jo ob petih zjutraj objela in se na njej zjokala, kajti vedno je bila edino bitje vredno zaupanja. Rada me je imela prav takšno kakršna sem, ne glede na slabo počesane lase, kakšno kilo preveč, razmršene lase ali razcapane obleke.TO JE LJUBEZEN, ljubezen, ki mi jo je dajala do konca njenega življenja. To ljubezen sem in ji bom jo vračala do konca mojega življenja.
Nala je kot že povedano moja prva psička, brez katere danes ne bi bila to kar sem. Kot enajst let stara deklica sem si močno zažela prav samojeda. Psa sem si seveda želela že prej, pa vendar sem se zaljubila v pasmo s prihodom prijateljičinega samojeda in se tako tudi sama zagrela za to pasmo. Dobila sem jo čisto majhno saj so nam jo žal trgovci dali prehitro. Pri samo štirih tednih, kar je seveda kaznivo in je pustilo mnoge psihične posledice pri Nali, ki jih uspešno odpravljava.
Že od malega... Bala se je vsega: vrečk, nenavadnih zvokov, črnih psov, večjih psov, množice ljudi, "čudnih" ljudi, nenavadnih gibov, ljudi na strehi, ki so popravljali blok, in vsega kar se je dalo bati. Zato je bilo življenje z njo strašno težko in stresno.V tisti paniki se je želela strgati s povodca, se je slinila, lajala, skušala pobegnit. Strgala se mi je in iz ovratnice in iz oprsnice.Nekega dne, po nasvetu vzrediteljice Dragice Šuštar ( psarna Pečnikova-Evrazijci) pa sem jo začela voziti na najrazličnejše kraje in jo izpostavljati " čudnim stvarem".Kupila sem ji polzatezno ovratnico.
Nala je naš pravi družinski član, z nami gre povsod. Še posebej se veselimo ponovnega odhoda na Gorenjsko, ki bo čez par dni. Seveda lahko pričakujemo tudi nove fotografije. Naslednje leto pa gre z nami ponovno tudi na morje.
Po naravi je bila kar trd oreh, resnično trmasta, neodvisna in svojeglava. Te ovire so zdaj večinoma premagane. Seveda pa samojed ne bi bil samojed če ne bi kdaj česa ušpičil. Kljub temu pa sva dosegli ogromno. Resnično rada se uči trikce, ( katerih zna ogromno), moram povedati, da so jo doma tudi zelo razvadili, je resnično požrešna. Žal, pa se jim doma ne da dopovedati, da psički s prekomernim hranjenjem škodujejo.
Skupaj hodiva na vsaj 3 SPREHODE.
Nala je sedaj stara že šest let in v teh šestih letih lahko povem, da toliko kot sem se naučila od nje, se nisem še od nikogar. Prekrasna družabnica in prijateljica mi je in hkrati tudi učiteljica.
V fotogaleriji pa si lahko ogledate fotografije, kajti škoda še več besed ko fotografije povedo prav vse.
TALE ZAPIS JE ZELO STAR Smile Z Nalo dandanes več nimam težav. Brezhibna pozornost, zaščitniškost in ubogljivost, tudi s samojedom se DA.
Nelly
O Nelly bi lahko govorila v nedogled pa ne bi mogla našteti vseh pozitivnih lastnosti, ki jih ima. Namreč Nelly je "carica" po karakterju, ki mi tudi v najtežjih trenutkih, ko je nasmešek zadnja misel, ki mi roji po glavi - polepša ves dan. Že z njeno prisotnostjo, ki mi daje občutek, da nisem sama me potolaži. Zdajle ko pišem ta tekst o njej je ravnokar za menoj na postelji. Tam je vedno. Kjer sem jaz, je tudi ona. Res je izredno navezana name in vedno čuti kadar sem slabe volje. Zadnjič sem bila popolnoma na tleh zaradi bolezni, ki pesti mojega dedeja. Za trenutek sem šla k Nelly, nameravala sem jo le "pozdravit" na hitro, a sem ostala tam kar dlje, saj me je takoj spravila v dobro voljo s svojimi smešnimi izrazi na obrazu, s svojo navezanostjo, zvoki, ki jih vedno spušča. Smile Res mi polepša vsak trenutek.
Pred nekaj meseci ko je morala na operacijo sečil je pokazala vso svoje zaupanje, ki ga goji do mene. Kupila sem ji transportni boks in jo en dan prej navadila nanj. Imela ga je ves dan nastavljenega, v njem pa košček hrane.
Naslednji dan sem jo morala dati not, da bi jo lahko peljali k veterinarju, saj je urinirala kri, vnetje sečil. Bila je iztedno preplašena, saj ni vajena hoditi ven iz stanovanja. Pa vendar vedno ko sem ji namenila kakšno besedo je nehala mijavkati in se je pomirila. V avtu sem spustila par solz, saj nisem vedela če bo vse ok. Zraven sem jo seveda pomirila ko je "jokala".
Ko smo prišli v čakalnico veterinarske ambulante je bila neverjetno pridna. Tudi ko smo šli k veterinarju se je brez problema pustila pregledati, a venomer "silila" nazaj k meni, NE v boks, k meni! Ko sem jo lahko vzela v naročje je bila presrečna. Par dni smo hodili na preglede, opravljali UZ (ltrazvok) zdravila pa žal niso pomagala zato je bila zadnja možnost operacija.
Ooperacijo je uspešno prestala. Vendar NI želela imeti stika z nobenim družinskim članom razen z menoj. Spala je vso noč ob meni, tudi naslednjo. Drugih ni niti pogledala. Ves čas je zaupala le meni, to mi ogromno pomeni!
******
image uploading site O NELLY:
Nelly je stara šest let in je navadna domača mačka, pa vendar spominja na maine coon.
KARAKTER:
Izredno navezana Odlično se razume s vsemi domačimi živalmi Učljiva Ubogljiva ko ji kaj prepovem Izredno igriva Ljubezniva
POSEBNOSTI: Zvoki, ki jih spušča ob vsakem skoku, igri. Pogovarjanje z menoj Smile
Moram z vami deliti del ZGODBE, ki vam bo morda dala kaj novega vedeti. Od moje psice nisem prejela nikakršne naklonjenosti, z ničemer ni nakazala, da me ima rada, prav tako me je bolelo saj so ji družinski člani dajajali posladke od kosila ( kreganje nonstop) in moram priznati, da je bolelo ko je vsakega od njih ob prihodu domov sprejela z navdušenjem. Ko je videla mene se ji včasih ni dalo niti vstati. Kadar sem šla za dalj časa kam brez nje, so mi domači povedali, da je psica ok, da uživa... Vse to me je bolelo. Nikoli ni prišla do mene v podporo ko sem jokala, nikoli se ni sama prišla stisnit k meni, k drugim v družini je sicer šla, a iz fehtanja za hrano, počutila sem se kot, da sem sama. Pred dvema letoma sem se začela INTENZIVNO ukvarjati s pasjim razmišljanjem, sem se lotila njene prevzgoje, ukinila priboljške, ji postavila meje, ki se jih držim še sedaj, pika na i je bila ko sem skoraj v CELOTI odpravila njeno psihično uničeno naravo - bila je panična, streloplaha, cvileča, slinava bomba, ni bilo stvari ki se je NE bi bala, bala se vje vsega ( od vrečk, psov, ljudi, invalidskih vozičkov, tovornakov, manjšim do tudi malo višjih šumov, pokov, cestnih znakov, delavcev, čudnih pokrival na ljudeh....) takrat mi je začela še bolj zaupati, čutila je mojo pozitivno in samozavestno karakterno spremembo. Tako, da se je tudi sama povsem nehala bati, čim več sem delala na izpostavljanju vsem "strašnim" rečem. Po enem mesecu je hudičevo poknila strela, jaz sem se od strahu v gostilni stisnila pod mizo, saj je poknila v neposredni bližini, ljudje so bili prestreseni, panično pogledam kje je moja psica, in tam jo zagledam, povsem sproščeno mi je namenila tisti "what´s up" pogled ;D Nato pa sva čisto sproščeno šli en krog na okrog, da bi preučila njeno obnašanje in ali si domišljam, pa si nisem. Sploh to leto ko imam v družini prihajajočo smrt, ki PRVIČ stoji po pasje ob strani, daje tačko, lupčka, ko se nasmehnem (ko ji ispe me nasmejat) pa čeprav je to zlomljen smeh, vsa vesela začne stresati z zadnjico in skakati, me bodriti in rukati v roko. Kaj je bilo to leto ko sem odšla na dopust? Psica je padla v hudo depresijo, PRVIČ je čakala pred vrati cel teden, ko je slišala kakšen šum, ko je slišala vrata dvigala, je mislila da sem jaz, vsa srečna stekla k vratom in nestrpno čakala. Njena reakcija ko je tisti človek odšel v svoje stanovanje iz dvigala - žalostno se je začela pomikati proti svojem ležišču z repom med nogami in poklapanimi očmi in dala glavo na tace, čakala je. Da ne omenjam kako me je prosila, da ostanem. Dobesedno je celo jutro hodila za menoj, me rukala, ko sem pakirala. Sledila v kuhinjo, v obe sobi, hodnik, kopalnico - pa tega NIKOLI ne počne. Ko sem ji rekla "oprosti pesa moja, moram it" pa se je zavklekla na svoj plac in dala glavo na šape in zrla kot se bi ji podrl ves svet. Takrat sem razmišljal, da bi ostala doma saj te naklonjenosti nisem bila vajena NIKOLI. DOKAZ njene vdanosti je bil pred 3 meseci , ko sem sredi noči sredi ceste padla v nezavest od stresa, živcev in joka ter posledično nezmožnosti jesti - stradanja posledično. Psico sem imela spuščeno, saj sem bila pri fantu na podeželju, ob pozni uri, nepričakujoč težave. Po besedah ljudi, ki so me dali s psom vred v avto ( kasneje sem izvedela, da je šofer bil stric od fantove mrzle sestrične, ki se je sz ženo slučajno peljal mimo)) je psica sedela sred ceste, dva metra proč MALO od ceste vsedla in močno lajala, pred tem pa me rukala s smrčkom in spet letela nazaj na cesto. ( tega dela se bežno tudi sama spomnim saj sem počasi začela dojemati stvari) čutila sem strah, ker sem instiktivno čutila da je na cesti. A se nisem toliko zavedla, da bi jo poklicala k sebi. Potem sem pa nekako čutila svetlobo in krike ( kasneje sem izvedela da so to bile luči avta in prestrašeni kriki fantovih sorodnikov), to je vse kar se spomnim. Ja, nisem si mislila, da bom to zgodbo s komerkoli delila, saj je zasebna in je ne ve skoraj nihče, razen fanta in mame. Ampak jo povem v VEDNOST da se psa da tudi po letih NEnaklonjenosti total spremeniti... Dan kasneje ko sem se zbudila sem pa izvedela, da je bila ura 11:30 ponoči ko je psica na vso moč lajala in me res dregala s smrčkom ( kot sem si domišljala) avto naj ne bi mogel speljati momo nje saj je čepela na sredini ceste, naj bi lastnik avta hupal na vso moč, a se psica ni premaknila. Ne vem kaj je šoferja vodilo a zaradi MOJE psice, je slučajno pogledal na drugo strsan kjer me bi naj videl ležati... Ne morem verjeti, a moja psica, moja nekdaj plašna psica stala sredi trde teme, zraven gozdA, v bolj kot ne novem okolju ( tam je bila samo 6x) kjer se ponoči nenormalno derejo živali iz gozda, ki se jih je še zdaj vedno bala, ostala z menoj par 100 metrov proč od hiše ( pot je poznala saj je to edina pot, ki vodi na sprehod) OSTALA z menoj, ko je imela možnost pobega.... Ne morem verjeti, saj VEM, da bi še pred dvema letoma ušla in se ne zmenila zame, sem imela par krvavih padcev, napad psa, pa tudi nasilje za seboj, pa se je obrnila proč ali pa pobegnila... POVEDALI SO MI, DA BI ME POVOZILI, ČE NE BI VIDELI NALE. Moj pes je SAMOJED ki po BUTASTIH mnenjih velja za NEODVISNO BUTASTO pasmo, ne pozorno na lastnika, moja psica je VEDNO največ 15 metrov pred mano, pa še te me vedno gleda. Ni vrag, da vam ne uspe lastnikom teh čudovitih psov, to so psi, ki razmišljajo s svojo glavo, njihovo delo in zaupanje si MORAŠ ZASLUŽIT, ne sledijo kot žnodri, če si tega NE zaslužiš. Naučiti se morate delati na zaupanju, ljubezni, doslednosti. Sem pripičana da se vse 1x obrne. To so vsaj moje izkušnje. Upam, da nad to težko izkušnjo ne bo kakšnih grdih komentarjev in zbadljivk, sem jo le stežka povedala a se mi zdi prsv saj psi NISO butasti, le razumet se jih moramo naučiti,. NIKOLI NE PODCENJUJTE ŽIVALI! Kajti v najtežjih situacijah vam utegnejo rešiti življenje. lp NALA, HVALA TI, DOLGUJEM TI ŽIVLJENJE, KOT SI MI GA PODALJŠALA TI
Pet Sep 15, 2017 8:57 pm by 
Calendar
