Plašnost pri psih

Spoštovani!

Sem se odločila odpreti novo temo na forumu in sicer na temo plašnost.
Sama sicer (še) nimam švicarja, kot veste pa imam "samojedko" ( v narekovajih saj ni rodovniška). Se mi pa zdi, da se tudi lastniki švicarjev srečujejo s tem problemom.

Ko smo šli po psičko je bila stara le 4 tedne. Prodajalci so nam jo dali prehitro. Po zakonu kaznivo in verjetno se zaradi tega zdaj čutijo posledice, ki jih s psičko sproti izboljšujeva.

Že od malega... Bala se je vsega: vrečk, nenavadnih zvokov, črnih psov, večjih psov, množice ljudi, "čudnih" ljudi, nenavadnih gibov, ljudi na strehi, ki so popravljali blok, in vsega kar se je dalo bati. Zato je bilo življenje z njo strašno težko in stresno.

V tisti paniki se je želela strgati s povodca, se je slinila, lajala, skušala pobegnit. Strgala se mi je in iz ovratnice in iz oprsnice.

Nekega dne, po nasvetu vzrediteljice Dragice Šuštar ( psarna Pečnikova-Evrazijci) pa sem jo začela voziti na najrazličnejše kraje in jo izpostavljati " čudnim stvarem".

Kupila sem ji polzatezno ovratnico:




In pričela z vajo. Peš sva hodili v mesto, postopoma seveda. Sprva do babice v mesto, kjer še ni toliko ljudi, vendar jih je vseeno kar nekaj, in veliko vozil torej prometa nasploh. Šli sva v center mesta Maribor. Potem pa sva hodili ob Dravi.
Včasih je imela kskšen izpad panike. Vendar se nisem predala.

Nato, ko sva se tega vsega navadili. Nek dan sem jo spet pelala v center mesta. Bilo je polno ljudi. Turistov, ki so slikali mesto in z vodičem vred je bilo polno.
Vendar Nala sploh ni reagirala!! Takrat sem vedela, da mi je uspelo!
Včasih sem jo morala držati pri cestah, da ni ušla, tako težko je bilo delo z njo. NIKOLI nisem vedela, kdaj bo ušla oz. se strgala. Bala se je VSEGA.

Sprehodi so bili prava MUKA.

No kasneje. Greva midve naprej po mestu. Jo slikam brez problema:




Potem pa sva šli lepo ob Dravi:





Bila je skoraj da popolnoma sproščena Tu in tam je "čudno" pogledala, drugače pa super. In sva šli na nekdanjo misijo nemogoče. Šli sva na tržnico, kjer je polno ljudi. Res OGROMNO. Od branjovk, do ljudi, ki samo kopujejo zelenjavo/sadje, potem psi so bili prisotni. Prav tako promet.

Na moje največje presenečenje je bila Nala VESELA ljudi Tu in tam je (od veselja) zalajala ( sem jo utišala) drugače pa je bila res super pridna.

Navadila sem jo sem si rekla, uspelo mi je! Po parih letih vzgoje in treninga, ki sem ga sama izvajala mi je uspelo! Bila sem presrečna!

Zdaj sva že večkrat šli na trg, včasih ko se spomnim. Bila je vsa penasta na tržnici. Lajala, kot, da se ji je zmešalo. In želela pobegniti.
Zdaj pa sva dosegli tudi to, da sva šli na avtobus in je celo na avtobusu mirno sedela poleg mene Nato pa lepo v mesto in peš na trg.

Res. Po vseh teh letih dela, truda sem strašno vesela!
Navaditi sem jo morala na pse, na čudne zvoke, na gradbenike, na ljudi...

Edina stvar, ki mi je ŠE ni uspelo izboljšati je ta njen večen strah pred padali. To sem se pa res trudila več let... Pa mi š ni uspelo, vendar ne bom obupala!

Zadnjič smo šli pod Pohorje. Strašno je grmelo. Bala se je kot zmešana. Želela se je strgati.
Uporabila sem povodec, par močnih potegov, besedica " poleg", pohvala ob mirovanju in popravek od dretju in vlečenju. Kaj naj rečem? Kljub ogromnemu sstrahu. Začela je hoditi poleg, brez potegov, BREZ zaostajanja.

Spet sem bila izredno ponosna nanjo in na mojo mirno odliočno energijo. Kajti psi točno čutijo kakšno energijo oddaja človek. Če se bo človek bal, bo pod stresom se bo tako vedel tudi pes.

No, potem pa NOV ŠOK. Šli smo n gostilno. Nalaje sedela poleg mene. Naenkrat zabliska. Nato pa " BUM!!!" pokne kot še nikoli. Strela je nekje streščila.
VSI ljudje so se prestrašili, vključno z mano. Nato pogledam psa, psa, ki se je VEDNO bala pokov, petard, ki je vedno zagnala paniko, ki je vedno ušla. Pogledam jo: NIČ. Sedela je pole mene, ni niti mrdnila. Sicer malo se je tresla, pa vendar ni delala bedarij.

Nato sem se vstala. " Poleg" ji rečem. Ne morem verjet. Avto je bil poleg, pa ni sploh pomislila da bi ušla in me odvlekla k našemu avtu. Hodila je lepo poleg mene. USPELO MI JE!!!

Ne morem vam povedati te sreče! Sreče, ko ti uspe vse za kar si včasih mislil da NIKOLI ne bo!

So stvari, ki jih še zdaj izbolšujeva. Pa vendar verjamem v naju...

To sem delila z vami. Da boste vedeli, da NIKOLI ni prrpozno"! Psička je stara 5 let! In jo še zdaj prevzgajam! Tako, da res ne obupati!

Lep pozdrav.

Zdaj pa me zanima še to, kako se pa vi soočate s plašnostjo pri vaših psih?
Meni osebno se zdi najboljša zgodnja socializacija pri mladičku, že ko je pri vzreditelju in seveda najbolj pomembno, da potem s socializacijo nadaljujemo, mladička ne vzamemo prej kot je to dovoljeno od vzreditelja, mu razkažemo čim več različnih lokacij, psov in ostalih živali, prometa, hrup...

Imam pa eno vprašanje. Ko dobiš mladička. Sprva se mora na tebe navaditi a ne? Kako ste vi svoje mladičke socializitali? Npr. 1. dan je verjetno spoznavalni, se spoznavaš z mladičkom, mu razkažeš hišo in vrt, kaj pa potem naslednje dni? Kakšen urnik ste imeli? Meni se zdi ok, če stopnjuješ počasi. Da vsak dan mladiček spozna nekaj novega, vendar v njem ne sme vzbujati stresa.

Torej predvsem vaše izkušnje me zanimajo

Se strinjam, zgodnja socializacija je najpomembnejša. Najprej je pomemben že vzreditelj, ki se z mladički veliko ukvarja in niso le tam nekje ves čas zaprti z mamico. 

Potem je tu lastnik, ki naj psička čimveč vozi tudi po svojih opravkih - na kavico s prijatelji, na obisk k družini, na morje, ... in ga vpiše v pasjo šolo.

Če se pes boji prav posebej ene stvari, mu to stvar približamo ...

Če se boji na primer glasnih zvokov, ropotanja motorja, strel ... eden od načinov naj bi bil, da ga imamo doma ob televiziji, kjer so takšni zvoki in postopoma zvišujemo glasnost .... to sem enkrat slišala v pasji šoli:)

Če se boji tujcev .... naj spozna čimveč tujcev, naj mu ti dajo kakšen priboljšek, ....

Jaz moram potrkat. O plašnosti pri Arii ni ne duha ne sluha. Prej obratno... ničesar se ne boji in včasih bi ji malo več previdnosti prav prišlo. Če bi bil gluh, tudi ob zelo glasnem grmenju in pokanju po njenem obnašanju ne bi mogel ugotoviti, da se kaj dogaja. Ljudi pa itak obožuje. Pa druge živali tudi. No... vseeno pa ima rešpekt do domače mačke. Ona ji je prva dala vedet, kdo je v hierarhiji nad njo  Ampak to je vseeno ne ovira pri tem, da ne bi kdaj mucke pozivala k igri, pol pa ona malo tece za muco, pa muca malo za njo...
 In enkrat, ko sva šle na igrišče, ji je bilo malo zoprno, ko so nogometno žogo nabijali v ograjo... nato sem doma v boksu žogo malo metala v ograjo med tem ko je bila ona kje v bližini. Najprej je tako malo čudno gledala in zgledalo je kot da ji je podobno nelagodno, kot pri igrišču. Po kratkem nabijanju, sem ji žogo vrgla, da se je nato igrala z njo. Nameravala sem to večkrat ponovit, pa nekako sem vedno počela druge stvari z njo. Ko sem se po 1 mesecu spomnila, da bi bilo vseeno dobro to vajo ponavljati, pa je prav nič več ni motilo. Tudi na igrišču ji je spet všeč in bi najraje tekla za žogo. 
Verjetno je malo že v njenem karakterju in veliko v njeni primarni socializaciji. 
Vode pa se tudi ona ne boji temveč jo obožuje. Sploh če se lahko igra s curkom vode ji je noro všeč.

Aria, mi imamo natanko takšne izkušnje kot ti: prav nobene plašnosti ni,  v vsaki novi situaciji se obnaša, kot da bi jo doživela že ničkolikokrat. Grmenje kot da ne obstaja. Če naleti na nekaj sumljivega (zadnjič npr. ovce) toliko časa raziskuje, da ji stvar postane domača.
Dobra primarna socializacija je po mojem tisti temelj, zaslužen za stabilen karakter.
Curek vode je pa tudi pri nas poletni hit 

AnjaŠ je napisal/a:

Se strinjam, zgodnja socializacija je najpomembnejša. Najprej je pomemben že vzreditelj, ki se z mladički veliko ukvarja in niso le tam nekje ves čas zaprti z mamico. 

Potem je tu lastnik, ki naj psička čimveč vozi tudi po svojih opravkih - na kavico s prijatelji, na obisk k družini, na morje, ... in ga vpiše v pasjo šolo.

Če se pes boji prav posebej ene stvari, mu to stvar približamo ...

Če se boji na primer glasnih zvokov, ropotanja motorja, strel ... eden od načinov naj bi bil, da ga imamo doma ob televiziji, kjer so takšni zvoki in postopoma zvišujemo glasnost .... to sem enkrat slišala v pasji šoli:)

Če se boji tujcev .... naj spozna čimveč tujcev, naj mu ti dajo kakšen priboljšek, ....

Je pa vaša vzrediteljica če se ne motim opravljala vse teste za tak karakter kužike